Poklic, ki rešuje življenja: stres in hitre reakcije, na koncu pa hvaležnost

Specializantka anesteziologije Ana Marija Štrucl je pred sedmimi leti od prijateljice izvedela, da iščejo nekoga, ki bi se v vlogi centralnega transplantacijskega koordinatorja (CTK) pridružil ekipi Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant (Slovenija-transplant), in zgrabila priložnost.

Dopoldan delo opravljajo trije redno zaposleni, popoldan in ob koncih tedna pa delo prevzame eden od enajstih članov ekipe v pripravljenosti, ki delajo kot pogodbeni sodelavci.

Ob 15. uri Štrucl prevzame telefon in s tem tudi izjemno pomembno in odgovorno delo, s katerim na leto rešijo tudi več kot sto življenj. "Zagotoviti moramo 24-urno pripravljenost. To pomeni, da smo, ko prevzamemo telefon, dežurni do 7. ure zjutraj," je povedala.

Kar 16 ur na dan sta hkrati v pripravljenosti dva CTK – eden je zadolžen za darovalce, ki darujejo organe, drugi pa za darovalce, ki darujejo tkiva. Njuna glavna skrb je, da sta ves čas dosegljiva.

Prejmeta lahko dve glavni vrsti klica – klic iz ene od slovenskih bolnišnic, da je oseba možgansko mrtva in bo morda, ob soglasju svojcev, darovala organ, ali pa iz tujine, kjer imajo organ na voljo za slovenskega prejemnika.

"Kadar pokliče zdravstvena ustanova v Sloveniji, gre običajno za sum na možgansko smrt. Če možgansko smrt potrdijo v UKC Ljubljana, najprej sodelujemo v pogovoru s svojci in zdravnikom," je povedala.

Vsaka bolnišnica ima tudi svojega zdravnika, ki je določen za bolnišničnega transplantacijskega koordinatorja. V ustanovah zunaj Ljubljane pogovor s svojci običajno opravijo hišni koordinatorji. "Bolnišnični transplantacijski koordinator ima bolj klinično vlogo, CTK pa bolj administrativno. Ukvarja se predvsem z logistiko in organizacijo drugih ekip, ki sodelujejo pri postopkih," je razložila Štrucl.

Čeprav je pokojni na seznamu darovalcev, morajo zeleno luč prižgati svojci

V Sloveniji organe lahko daruje le oseba, ki je možgansko mrtva ter je umrla v bolnišnici. Poleg tega je za darovanje potrebno soglasje. Tega je lahko umrli izrazil z vpisom v register opredeljenih oseb, a ker je vpisanih le okoli 1,5 odstotka prebivalstva, v večini primerov soglasje podajo svojci.

"Opredeljenost v nacionalnem registru je informacija o željah pokojnega, kar potem delimo z njegovo družino," je pojasnila Štrucl. Večkrat se zgodi, da je želja po darovanju izražena ustno, v družinskem krogu.

"Pogovori s svojci so vedno zelo čustveni"

"Pogovori s svojci so vedno zelo čustveni. Gre za začetek žalovanja. Veliko svojcev je tudi v šoku, ko izvejo za smrt bližnjega. Hkrati pa si ti zanje neznanec, prvič jih vidiš in jih moraš seznaniti z možnostjo darovanja organov po smrti," je dejala sogovornica.

Nekaj časa za razmislek svojcem lahko dajo, a si, zaradi časovne občutljivosti, več kot uro ali dve težko privoščijo. "Včasih na pogovoru ni vseh svojcev, pa se želijo posvetovati še s tistimi, ki niso bili prisotni. Zgodi se, da je tudi med njimi nestrinjanje in se morajo uskladiti," je razložila.

Za zdaj se ji še ni zgodilo, da bi svojci umrlega, ki je izrazil željo, da bi bil darovalec, temu nasprotovali. "Stopnja soglašanja v Sloveniji je kar visoka. V zadnjih letih se giblje med 70 in 80 odstotki, v določenih bolnišnicah je ta odstotek še večji," je delila. Zdravniki morajo po smrti s pomočjo naprav skrbeti za vzdrževanje telesnih funkcij, da organi ne začnejo odmirati prehitro. Če svojci ne podajo soglasja za darovanje, naprave izklopijo.

Če se svojci strinjajo z darovanjem organov, telesne funkcije umrlega še naprej vzdržujejo, CTK pa nadaljuje postopek zbiranja podatkov. "Po protokolu se opravi nabor preiskav. Nekatere stvari so zelo osnovne, na primer teža, višina in krvna skupina, se pa opravijo tudi bolj razširjene slikovno-diagnostične in laboratorijske preiskave, s katerimi se skuša čim bolje oceniti stanje organov," je povedala.

Popišejo tudi stanje darovalcev pred smrtjo, torej ali so imeli pridružene bolezni in ali obstajajo zadržki, da bi darovali organe – denimo rakave bolezni. "To je pomembno, da lahko potencialni prejemnik in njegova zdravniška ekipa sprejmeta informirano odločitev," je dejala. Vse podatke še pred odvzemom organov vnesejo v sistem, prek katerega so mednarodno dostopni, potencialni prejemniki pa so tako pravočasno obveščeni.

"Zelo pomembno je, da se stvari odvijejo hitro"

Štrucl je poudarila, da je zadeva časovno zelo občutljiva, večina odvzemov organov pa se tako običajno opravi najpozneje naslednji dan po smrti. "Podatki se zberejo v nekaj urah, operacija pa se izvede naslednji, če je treba še isti dan," je dodala.

"Stanje organov se z aparaturami vzdržuje vse do konca operacije. Zelo redko se zgodi, da bi se to zavleklo na več kot dva dni," je poudarila.

"Če gre organ v tujino, ponj pride tuja kirurška ekipa"

Medtem ko trebušne organe odvzame kirurška ekipa UKC Ljubljana, po srce ali pljuča običajno pride kirurška ekipa iz centra, ki bo izvedla presaditev. "Če bo organ namenjen slovenskemu prejemniku, poseg opravi ekipa UKC Ljubljana, saj drugod v Sloveniji organov ne presajajo, če gre organ v tujino, pa običajno pride tuja kirurška ekipa. Izjemoma pridejo tudi po trebušno slinavko," je povedala sogovornica. Na ta način namreč točno vedo, kako in s kakšnimi rezi so odvzeli organ, operacija pa ima tako še boljše možnosti za uspeh.

Naloga CTK je v takšnih primerih tudi organizacija prihoda tuje ekipe. "Komuniciramo tako z Eurotransplantom kot tujimi ekipami, ki sporočijo predviden način transporta. Če pridejo z letalom, komuniciramo tudi z letališči in mejno policijo, da jih ustrezno najavimo, nato pa organiziramo prevoz po cesti znotraj države," je razložila.

Podobno je tudi, ko je v tujini na voljo organ, ki ga bo prejel slovenski prejemnik. "CTK prejme klic, da je na voljo organ, ki bi bil primeren za slovenskega prejemnika. "Najprej obvestim zdravnika, ki sprejema organ. Če gre na primer za srce, je to kardiolog. On preveri ponudbo, stanje prejemnika in se odloči, ali bo organ zavrnil ali sprejel. Če ga sprejme, obvestim Eurotransplant in kirurško ekipo, ki bo šla na odvzem. Ves čas komuniciram s tujim CTK, ki pomaga pri organizaciji transporta," je pojasnila.

"CTK za en odvzem organa lahko opravi tudi več kot 100 klicev"

Ker je v proces, zlasti če gre za mednarodno sodelovanje, vključenih res veliko ljudi, mora CTK ostati zelo zbran in organiziran. "Klicev je res veliko. Ne vem natančno, koliko, ampak včasih med takšno koordinacijo opraviš tudi več kot 100 klicev," je razkrila.

Da vse poteka v skladu z določenimi pravili, se pri tem natančno držijo posebej pripravljenih protokolov. "Kljub temu je potrebno veliko znanja in izkušenj, da se zadeva lahko pripelje do konca," je povedala.

CTK je prisoten tudi na odvzemu organa in je za morebitna vprašanja na voljo kirurškim ekipam in preostalim. "Nato zapakira organe in jih pripravi za transport. Delo se tako ne konča samo v pisarni, ampak smo tudi fizično prisotni na odvzemu," je pojasnila sogovornica.

"Včasih se zgodijo zelo neugodne situacije in sprejetje organa ni mogoče"

Povedala je tudi, da se včasih zgodijo zelo neugodne situacije in sprejetje organa ni mogoče. Razlogov je več, včasih enostavno ni mogoče dovolj hitro organizirati prevoza. "Morda zaradi vremena, včasih zaradi prevelike zasedenosti letal. Potem prosim tuje centre, ali se lahko odvzem prestavi, da bi ekipa prišla kasneje. Velikokrat ne gre vse gladko in nas kličejo vsi hkrati. Takrat moramo ostati precej mirni, da se vse uredi," je delila.

"Včasih se žal zgodi, da prevzem organa ni mogoč. Zaradi logističnih razlogov ni dovolj časa in je na žalost treba odpovedati prevzem organa, čeprav smo ga že sprejeli. V večini primerov pa se nam vseeno uspe uskladiti," je še povedala.

Priznava, da so bile predvsem na začetku takšne okoliščine zelo stresne. "Ti si zgolj sobni zdravnik, potem pa te kličejo specialisti in kirurgi in takrat imaš občutek, da je pritisk zelo velik in se ti zdi vse skupaj zelo stresno. Ampak sčasoma vidiš, da je to stvar izkušenj in ugotoviš, da na neke stvari res nimaš vpliva – na primer na vremenske razmere," je povedala.

Prav velik pritisk in stresne razmere so razlog, da se po uvajanju marsikdo odloči, da to delo ni zanje. "Se je že zgodilo, da je bil kdo le nekajkrat na uvajanju, pa je ugotovil, da mu to ne leži ali da je zanj preveč stresno," je dejala sogovornica.

Kaj pa če preveč trdno spiš in ne slišiš telefona?

Zanimalo nas je, ali je CTK kdaj strah, da ne bi slišali telefona. Kaj če v 16 urah pripravljenosti preveč trdno zaspijo? "Ja, me je bilo kdaj strah, ampak se mi to še nikoli ni zgodilo," je povedala Štrucl in dodala, da imajo zato varovalko.

Kot je dejala, bi v takšnem primeru poklicali drugega dežurnega CTK. Če tudi on ne bi bil dosegljiv, so na voljo tudi številke ostalih CTK in mentorjev.

V UKC Ljubljana letno opravijo približno 120 transplantacij

V prvi polovici letošnjega leta je v Sloveniji 25 darovalcev in darovalk podarilo 93 organov. "To je približno 15 na mesec," je povedala sogovornica.

Iz držav Eurotransplanta je Slovenija prejela 32 organov, ki so ustrezali slovenskim bolnikom. Kot je dejala Štrucl, je veliko klicev s ponudbami, ki pa niso primerne za slovenske prejemnike. "Čeprav ne bo postopka transplantacije, še vseeno opravimo kar nekaj klicev, da to prej preverimo," je dodala.

"Včasih se zgodi, da nihče ne pokliče, potem pa preverjaš, ali telefon deluje, ker se ti zdi nenavadno, da ne zvoni," je povedala v smehu.

"Ves stres in trud sta vredna, ko slišiš zgodbe prejemnikov"

Štrucl je povedala, da jo to področje res zanima, hkrati pa ji je delo CTK omogočilo, da se je udeležila veliko dodatnih izobraževanj, tudi mednarodnih.

"Vsakič, ko govorim s svojci in prejemniki organov, ki tudi na nekaterih izobraževanjih delijo osebne zgodbe, se me res dotakne. Gre za resnično altruistično dejanje, ki reši življenje, in zame to lepo dejanje odtehta ves napor," je povedala.

Včasih se na Slovenija transplant obrnejo svojci darovalca, ki jih zanima, ali so bili organi presajeni. "Lahko jim povemo samo, kateri organi so bili presajeni in v katere države so šli. Se pa zgodi, da prejemniki samoiniciativno napišejo zahvalno pismo, ki ga lahko posredujejo svojcem," je pojasnila sogovornica.

Štrucl je na koncu povedala, da kot specializantka anesteziologije vidi obe strani. Na eni strani je prisotna, ko nekdo umre, na drugi strani pa vidi, kako je, ko nekdo prejme organ. "To nasprotje, da nekdo žaluje, hkrati pa se nekomu reši življenje, je nekaj, kar se me res dotakne," je bila iskrena. Čeprav je delo torej včasih izjemno naporno, se Štrucl zdi izjemno izpopolnjujoče.